Zgodovina kemije

Zgodovina kemije, Drago Grdenić

Ob koncu leta 2007 je izšel prevod knjige Zgodovina kemije avtorja Draga Grdenića, hrvaškega kemika, ki ga slovenski kemiki najbrž dobro poznajo po učbeniku Molekule in kristali – uvod v strukturno kemijo. Drago Grdenić je bil redni profesor za anorgansko kemijo na Naravoslovno-matematični fakulteti v Zagrebu, ustanovitelj Zavoda za splošno in anorgansko kemijo ter ustanovitelj Jugoslovanskega kristalografskega centra pri Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti. Od leta 1984 je upokojeni profesor, od leta 1976 pa tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Na pisanje Zgodovine kemije se je začel pripravljati že leta 1959, ko je študentom četrtega letnika kemije predaval zgodovino kemije. Po številnih letih zbiranja literature doma in v tujini je knjigo začel pisati poleti 1989 in jo končal leta 1998.

Knjiga obsega 931 strani, v slovenščini pa je izšla pri založbi IN OBS MEDICUS. S tem prevodom smo dobili zelo obsežno delo o eni najpomembnejših naravoslovnih ved, ki ima svoje začetke v paleolitiku. V knjigi beremo o vplivu religije in filozofije na razvoj znanosti in na odkritja v kemiji, o vplivu odkritij ter kemijske znanosti na razvitost družbe in obratno, o materialnih pogojih in razvoju drugih znanosti, potrebnih za napredek in razmah kemije v prejšnjem stoletju. Avtor navaja številne filozofe, kemike in druge znanstvenike, predstavi njihovo življenje in najpomembnejša dela.

V uvodu nas Grdenić najprej seznani z različnimi obdobji kemije in s številnimi pisci o zgodovini kemije. A Grdenić za svojo Zgodovino kemije ni črpal samo iz njihovih del. Poleg tega avtor v svoji knjigi ne zagovarja nobene »strani«, ko posamezni pisci opisujejo različne teorije (na primer o izvoru besede kemija). Omenja vse, bralcu pa prepušča, da se opredeli za bolj verjetno. Bralec lahko v številnih uporabljenih virih (več kot 1200 jih je) najde dodatno gradivo za podrobnejše informacije o posameznem poglavju.

V nadaljevanju spoznamo tehnološko osnovo razvoja kemije – spoznamo obrti, ki so pomembno vplivale na razvoj takratne družbe: pridobivanje stekla, keramike, kovin, barvil za barvanje tkanin, pridelavo vina, piva in kisa ter druge uporabne obrti. Obrt kot predhodnica kasnejše kemijske industrije je zgolj z izkušnjami razvijala in izboljševala nekatere zapletene postopke, ki pa so se z razvojem kemije začeli načrtno razvijati. Spoznamo še filozofsko osnovo, ki je v posameznih obdobjih spodbujala razvoj znanosti ali pa ga zavirala.

Na približno 200 straneh avtor nadaljuje z opisom razvoja družbe, religije in filozofije po posameznih obdobjih, ki so glede na časovno in krajevno razporeditev razdeljena na aleksandrijsko protokemijo, indijsko, kitajsko, arabsko in evropsko alkimijo ter iatrokemijo. Branje, ki bo pritegnilo tudi zgodovinarje in filozofe.

V iskanju elementov pridemo do Boyla in Newtona ter do teorij, ki so pomembno vplivale na razvoj kemije, kasneje pa njen razvoj zavirale: predstavljena je npr. Stahlova flogistonska teorija. Ukvarjanje s plini (pnevmatska kemija) je pripeljalo do zavrnitve zraka kot elementa. Francoski kemik Lavoisier je s svojim delom kemijo utemeljil kot sodobno znanost. Odkriti so bili prvi kemijski zakoni. Branje postaja vse bolj zanimivo, primerno tudi za vedoželjne srednješolce, vsekakor pa za študente kemije, učitelje in profesorje, ki tako spoznajo ozadje številnih odkritij in raziskovanj. Seznanimo se z eksperimenti, ki so pripeljali do odkritja osnovnih kemijskih zakonov in omogočili suveren nastop kemije na znanstvenem parketu. Vrstijo se nova odkritja; vsako od njih sproži nov val eksperimentov ter dognanj. Z odkritjem elektrike dobimo nov vpogled v snov; dela in odkritja Davyja, Faradaya pomembno vplivajo na dela drugih znanstvenikov, omogočeno je odkritje novih elementov. V tem delu se Zgodovina kemije bere kot napet roman z znanim koncem, a z zanimivimi zgodbami, zapleti in razpleti. Avtor delo začini tudi z zanimivimi osebnimi zgodbami znanstvenikov. Na primer: znani ruski skladatelj, eden od »ruske peterke«, Aleksander Porfirjevič Borodin, znan po operi Knez Igor, je bil zelo nadarjen kemik in v tistem času v samem vrhu kemijskih znanstvenikov. Odkril je številne spojine. Takšnim zgodbam in zanimivostim kar ni konca. Spoznamo številne kemike, ki so jim šele v sodobnem času priznali zasluge za določena odkritja.

Zanimiva je pot odkrivanja zgradbe organskih molekul. Presunljivo je, kako so kemiki do vpogleda v zgradbo organskih molekul dolgo prihajali zgolj na podlagi kemijskih reakcij in lastnosti snovi.

Zadnji dve poglavji govorita o fizikalni kemiji, o kvantni teoriji in strukturi kristalov, določeni z rentgensko difrakcijo. S tem avtor prestopa prag današnje kemije, ki pa ni več predmet zgodovine kemije, kot pravi sam.

Prevod je obogaten s podatki iz zgodovine slovenske kemije. Tako je na primer pri kemijskem izrazoslovju predstavljen Mihael Peternel, ravnatelj ljubljanske realke, ki je v poročilu realke napisal poglavje Imena, znamnja in lastnosti kemiških prvin. V slovenskem prevodu je podrobneje opisan nobelovec Friderik Pregl. Omenjena je sinteza ksenonovega tetrafluorida in odkritje ksenonovega heksafluorida na Institutu Jožef Stefan. Omenjeni so Humphry Davy in Paracelsus, ki sta potovala po naših krajih, ter Maks Samec, ustanovitelj kemijske fakultete. Prav gotovo bi v Zgodovini kemije lahko navedli še veliko zaslužnih in priznanih slovenskih kemikov, a to ni bil namen tega prevoda. Verjamem pa, da je veliko tega že napisanega in bi v prihodnje lahko nekateri slovenski kemiki, dobri poznavalci razvoja kemije na Slovenskem in tudi dobri pisci, napisali zgodovino slovenske kemije.

Zelo obsežna knjiga se težko bere od začetka do konca. Zagotovo pa bo v njej vsakdo našel poglavje, ki ga bo najbolj zanimalo. Večina knjige je pisana za poznavalce kemije. Študentje bodo marsikatero snov dokončno razumeli, profesorji bodo v njej našli zanimive zgodbe za popestritev svojih predavanj. Pomembno pa je, da je v knjigi ogromno podatkov, zaradi česar jo bomo vedno znova prebirali vsi, ki živimo s kemijo.