Ljubljana, 29.10.2017
Pa je za menoj še 22. maraton. Na 21. Ljubljanskem maratonu sem polovičko pretekel s poškodovanim menisklusom. Koleno sem si poškodoval v trgatvi 3 tedne pred maratonom. In čez nekaj mesecev ugotovil, da je vzrok za bolečino meniskus. Konec junija sem poškodbo saniral. Hitro sem začel kolesariti, teku pa sem se izogibal do zadnjega, do sredine avgusta, ko bi za Ironman 70.3 v Puli moral začeti tudi malo teči. zaradi padca s kolesom mi to ni uspelo vse do teden dni pred triatlonom, a še to vedno v bolečinah. Z veliko trme sem triatlon v Puli vseeno uspešno zaključil. Dober mesec časa pa je ostal do Ljubljanskega maratona. V tem času sem naredil nekaj krajših in nekaj daljših tekov. Bil sem toliko pripravljen, da sem verjel, da bom maraton odtekel, morda, oz. sem upal, da še vedno pod štirimi urami.
Vreme je bilo že nekaj dni obetavno, samo, da ni dežja ali pa celo snega, ker nisem bil tako pripravljen, da me vreme ne bi motilo. Spodbuda mi je bila nečakinja Nuša, ki je šla že na svojo tretjo polovičko. Prvič pa je na maratonu tekel moj dijak Luka Sagadin, sicer odličen kolesar, član slovenske mladinske reprezentance.
Tek sem začel previdno. Poslušal sem vsako mišico in koleno. Poškodba kolka zaradi padca s kolesom pa je že davnaj izvodenela. Šlo je super, a sem se vseeno zadrževal, ker nisem vedel kaj bo po 30 kilometru. Že na 5. kilometru sem vzel en gel, da ja ne bi ostal brez energije. Kilometri so neverjetni hitro ostajali za menoj. Majhno spremembo proge izpred enega leta sem opazil, ko smo se ločili tekači na 21 in 42. Se mi zdi, da je nekaj sprememb bilo tudi va nadaljevanju. Na 21. km sem pred seboj zagledal Luka in na progi Miha, ki je tudi hotel tečti, a se je na treningu poškodoval. Luka je še vedno z lahkoto tekel in niti pomislil nisem, da bi ga dohitel. Vse bolj se mi je oddaljeval, jaz sem pa že pričakoval skorajšnje popuščanje tempa. Na 28. kilometru sem čutil trde mišice, tek je postajal drugačen, z vsakim korakom premaguješ bolečino. Na manjši klanec do 30. kilometra, moje magične meje. Od tu naprej kar bo, pa bo. Pa je šlo, malo počasneje, z bolečino v mišicah, a z enakomernim tempom. Cilj te vedno preseneti, najprej ga ni in ni, potem pa je naenkrat pred tebolj
Na cilju sem srečal Luka. 12 minut je prišel pred menoj. Menda je bil namlajši udeleženec maratona.
