Portorož, 10. april 2016
Če se ne bi nečakinja Nuša prijavila na rekreativni tek na 3. Istrski maraton, bi verjetno še nekaj časa iskal naslednji maratonski podvig. Tako pa sem se tudi sam odločil za Istrski maraton čeprav mi spomladanske tekme ne ležijo najbolj. Istrski maraton pa je celo isto nedeljo kot Dunajski maraton. To bi naj bil moj tretji slovenski maraton zraven Ljubljanskega in Radenc. Mojca Vesel je na svoji strani objavila šest slovenskih maratonov. O ostale tri (Gorski maraton 4 občin, Bovec maraton, Rudarski maraton). Torej še je nekaj izbire v Sloveniji. Pa še Radenci imajo novo progo, če me katrih od teh treh v prihodnje ne pritegne.
Letošnjega maratona sem se lotil z malo več vneme. Intenzivnost treningov je bila nekaj večja in tudi razdalje so bile daljše. Na treningih sem videl, da sem lahko spet hiter in da je samo v moji glavi nastajalo prepričanje, da se z leti upočasnimo. Saj se, ampak ne že sedaj.
Zaradi razgibane trase maratona sem nekajkrat tekel po hribih, a me je trasa na teku vseeno presenetila. Veliko bolj razgibana je bila kot sem si predstavljal. Vreme je na koncu bilo idealno. Dež se je dva dni prej izlil, vročina pa še se tudi ni razvila na dan maratona. Zjutra prijetno hladna temperatura zraka, mogoče malo več vlage po dežju, veter pa ni bil moteč, vsaj večino časa ne. Spočit sem bil, vode sem veliko pil zadnje dni in tudi ogljikovih hidratov sem se naužil. Še vedno z rešpektom do maratona smo točno ob 10. uri štartali. Čeprav bi naj maratoncev bilo le 500, je na ozki cesti kar nastalo nekaj gneče, da je motilo začetni ritem. Vzpon nad Portorož do tunela ni predstavljal večjega napora. Če bi bilo štirikrat tako, bi še šlo. Od Strunjana proti Izoli smo se spet počasi dvigovali. Moji koraki, ki so vajeni ravnine, so bili kar nekam počasnejši. Razgibana trasa pa je odvrača pozornost na kilometre. Tako sem se naenkrat znašel v Izoli in jo ob obali tudi pretekel.
Pot do Kopra in nazaj do Izole je bila pa res ravninska in dajala je lep pogled na morje. Proti kopru smo se srečali s tekači na 21 km, ki so startali v Kopru. Pogled na njih in ob iskanju znanih obrazov, kar nekaj sem jih ujel, je poživil tek, da se niti nisem prav zavedel, da sem že na polovici maratona.
Od tu naprej sem podzavestno začel varčevati z močmi. Nikoli ne veš kaj te čaka po 30-35. kilometru. Lahko je zelo boleče. Pa so ti kilometri bili za menoj, korak res malo počasnejši, a nič manj gotov. Hvala Mravljetu za požirke piva na okrepčevalnici. Pravi čas pred zadnjim vzponom v Fiesi. Ta del me je spominjal na gorski maraon in spust do morja pred Piranom je bil pravi downhill.
V Piranu, kakšne 3 km do cilja, se pokaže sonce, a to me ne more več zaustaviti. Z malo hitrejšim korakom sem nadaljeval proti cilju. Celo svoje spremljevalce sem presenetil in so me zamudili na cilj. S časom 3:36:45 sem bil zelo zadovoljen, saj je to bil najtežji maraton, ki sem ga odtekel. Moj enaidvajseti.
