28. april 2013
Ko sem v začetku leta planiral potovanje po Španiji, sem ugotovil, da v istem času poteka madridski maraton. Nisem se mu mogel upreti in sem se prijavil. S tekom po mestnih ulicah najbolje spoznaš mesto. Tokrat mi maraton ni bil glavni cilj, zgolj epizoda v celotnem potovanju. Nisem se ubadal z najverjetnejšo visoko temperaturo v Španiji konec aprila. Žal se je zima doma zavlekla in z resnim treningom sem precej zamujal. Tako sem neki dan tekel pri minusu in ob sneženju, čez 14 dni pa že pri 20 °C, noro. Še bolj noro je bilo, ko sem nekaj dni pred odhodom gledal vremensko napoved za Madrid, ohladitev. Za vsak slučaj sem res vzel s seboj nekaj toplejše opreme. In ravno to se je zgodilo, na dan teka so bile zjutraj samo 3 °C, idelani pogoj, vmes se je kazalo tudi sonce, mrzel veter pa je bil odveč.
Obleko smo oddali na kamione na Plazi Cibeles.
Pred starom se nas je kar nekaj grelo na podzemni železnici pod Plaza de Colon kjer je bil start maratona, 1/2 maratona in teka na 10 km. Samo na maraton nas je teklo več kot 10.000 tekačev. Gneča je bila neverjetna. Zadnji trenutek sem se spravil na start, že dolgo nisem bil tako oddaljen od startne linije. Potreboval sem 7 minut, da sem jo prečil. Zato pa prvih nekaj kilometrov nisem mogel prehitevati, ker so tekači pred menoj tekli en ob drugem, kot zid, in se ni dalo prehitevati. Proga je potekala na vrh Madrida proti nogometnemu stadijonu Real Madrida. Tam so se prvi odcepili tisti, ki so tekli na 10 km, zato se je dalo lažje tečti, tudi zato, ker se je proga obrnila navzdol proti centru mesta. Pred Plazo de Sol so se odcepili še tisti na 21 km. Ta del, mimo Plaza de Mayor, kraljeve palače, Paze de Espana z Don Kihotom in Sančo Pansa proti živalskemu vrtu, je bil verjetno tudi najhitrejši. Navijači v slogu španskega temperamenta so burno navijali. Na 24. km sem tekel točno dve uri, torej sem nadoknadil začetni počasni tek. Žal pa se je začela čutiti utrujenost in ne najboljše sprejetje gela, ki sem ga imel s seboj. Maraton se je vseeno zelo hitro odvijal, v glavi sem imel samo še zadnji del nekaj kilometrov vzpona proti parku Retiro, kjer je bil cilj vseh tekov. Ko sem zagledal železniško postajo Atocha, kjer je leta 2004 bil teroristični napad, sem vedel, da je cilj takorekoč na dlani. Veter je vse bolj pihal, korak pa je spet postajal vse bolj odločen. Skozi cilj smo tekli še vedno množično, res velik maraton. V cilju je še bolj zapihalo in začelo je deževati. Pravi čas, do hotela ni bilo daleč. Kljub slabšemu rezultatu, 3:50:52, je bilo super. Madridski maraton je en izmed Rock ‘n’ Roll maratonov. Vso progo so ansambli v živo igrali rock.
Vhod v park Retiro.
Še 200 m do cilja.
