London, 21. april 1996
Londonski maraton je bil moj prvi maraton na 42 km. Na tokratnem maratonu je sodelovalo 44333 tekačev iz več kot 50. držav v starosti od 18 do 84 let. Več kot 12000 tekačev je poskušalo to razdaljo premagati prvič. Prav od londonskih olimpijskih iger, leta 1908, je dolžina maratonskega teka natančno 26 milj ali 42.195 km. Razen za elitne tekače, ki so bili na sami startni liniji, smo se ostali ob 9.30, ko se je slišal znak za start, počasi premikali 
še-le proti startu. Kar 4 minute smo potrebovali do startne linije. Že od samega začetka nam je množica gledalcev in navijačev ob progi ploskala in nas spodbujala. Ves čas smo tekli ob zvokih prijetne glasbe, ki je prihajala od različnih glasbenih skupin, ljudje so peli, plesali, se zabavali in navijali. Nekateri tekači so poskrbeli za zabavo tako, da so se našemili v različne kostume, kar je pri gledalcih vzbujalo še posebno navdušenje. Maratonska pot nas je vodila mimo Greenwicha, preko Temze čez Tower Bridge. Vsakih pet milj so bili na razpolago ISOSTAR napitki, kot dodaten vir energije in izgubljenih mineralov. Po 30. kilometru je vročina premagovala številne tekmovalce, ki so množično zapuščali progo. Nekateri so pot nadaljevali s hojo, nekateri so celo iskali zdravniško pomoč. Tek proti Big Benu je naznanjal skorajšnji cilj. Z zadnjimi močmi še mimo Buckinghamske palače in cilj je bil pred nami. Maratonsko razdaljo sem premagal v času 3:57:27.
